»Zdi se, kot da bi bil šanson za Svetlano Makarovič enako naravno umetniško okolje kot poezija in izjemne pripovedke, ker je lahko v šansonu še bolj igriva in kljubovalna, posmehljiva, duhovita do vseh mogočih človeških zablod, napak in hudobij.«

»Kjer sem jaz, so tudi škandali.«

»Poleg tega, da je genialna interpretinja in avtorica, jo cenim tudi zaradi njenega karakterja, ker je velikokrat brezkompromisna. Lahko rečem, da me je, ko sva se spoznala osebno, navdušil njen neizmeren in fantastičen smisel za humor.«

»Ko gre (pesem) skozi devet filtrov, ko je izčiščeno, takrat napišeš to. Ko je pesem narejena, jo zapišeš. Počakaš, da odzveni v tebi, takrat jo zabeležiš.«

»Takrat sem bila trmasta, razviharjena, divjaška razmršena smetiščna mačka … Nikoli ne bi izpod mojega pisalnega stroja prišle nove pravljice, če ne bi prav ona s svojim tihim, svilenim glasom in prisrčno besedo ukrotila mojega renčanja. V moji mladostni premraženosti je zavel mehak južni veter.«

»Njena občutljivost je enormna. Lahko si samo predstavljamo, kako velika je šele njena moč, da jo lahko nosi.«

»Specifika Svetlanine pesniške mačkologije je diskretno sporočilo, ki ob proslavljanju mačjih kraljevskih veličanstev nevsiljivo upesnjuje tudi senčne strani življenja, med drugim boj za preživetje.«

»Mučno mi je, ko velika pesnica bruha laži in prostaštvo.«

»V resnici gre v večini primerov za čisto pravo, žlahtno poezijo z razkošnim besednim zakladom, svežimi metaforami in formalno oblikovno spretnostjo, ki jo v takem 'lahkotnem' žanru premorejo le redki.«